Potrebno bo reciklirati še kaj drugega kot plastiko in papir, vsekakor tudi odnos sodobnega človeka do dela

Leta 2018 sem priletela na golo dno. Zaključek magistrskega študija, skrbno opravljanje 2 zahtevnih služb hkrati in razvijanje ideje o tretji, po kateri sem hrepenela, skrb za dom in otroka ter za povrh še izčrpavanje skozi tek, s katerim sem navadno pričela že malo po peti uri zjutraj, so vodili v kronično utrujenost, otežkočeno dihanje in motnje spanja. Vsako področje življenja je moralo biti natančno planirano, povsem kontrolirano in do pike urejeno. Nisem si dovolila napak in odklonov od lastnih takratnih predstav, kako naj bi življenje zaposlene ženske, žene in mame izgledalo. Vestno spregledovanje krikov telesa in uma, ki sta kričala po odklopu, pa je vodilo do popolnega razpada mojega sistema – v razvoj paničnih napadov in hud strah pred ponovitvijo le-teh. Mesto, kjer sta prej brnela strast, samozaupanje, odločnost in jasna vizija, je zavzel kaos in kar je najhuje: izguba zaupanja vase. Leta, ki so sledila, je zaznamovalo okrevanje po 3. stopnji izgorelosti, počasno in boleče, a še kako potrebno.

 

To je moja zgodba. Ko se oziram nazaj v tisto obdobje, se ne krivim več, zakaj nisem ukrepala poprej, saj mi v ospredje dojemanja vstopa beseda: lekcija. Nisem ukrepala, ker nisem znala, nisem imela dobre popotnice za to, da bi lahko z delom vzpostavljala zdrav odnos, ko pa sem desetletja dolgo opazovala model mame, ki se je izčrpavala skozi delo in se razdajala za druge, medtem ko se je njeno telo vsakih 14 dni za nekaj dni, ker ni imelo druge izbire, izklopilo v več dni trajajočo hudo migreno. Nihče me ni naučil, ne z besedo in ne z zgledom, kako najti in vzdrževati ravnovesje med zasebnim in profesionalnim življenjem, med željo po ustvarjanju in prispevanju ter odgovornostjo do same sebe.

 

Danes to imenujem zdrav odnos do dela – in to ni kliše. To je praksa. To je zavedanje, da delo ni naša identiteta.

Naša vrednost ni v tem, koliko naredimo, koliko časa delamo, koliko smo za svoje delo plačani ali koliko pohval prejmemo. Naše vrednosti vendarle ne more določati delo ali pozicija, ki jo zasedamo, četudi nas kapitalistična miselnost napeljuje v to smer. Še kako pomembno je, ali pri opravljanju svojega dela ohranjamo stik s sabo ter podpiramo svoje zdravje in počutje.

 

In kaj pravzaprav pomeni zdrav odnos do dela? Ta pomeni:

– da znamo reči “ne” brez slabe vesti ali strahu pred neljubimi posledicami,

– da znamo izbrati ritem, ki spoštuje naše telo in naravne cikle,

– da si priznamo, kdaj je delo beg pred sabo ali drugimi,

– da prenehamo romantizirati “zaposlenost” kot znak pomembnosti ali koristnosti,

– da prosimo za pomoč, če nečesa ne zmoremo ali imamo delovnih obveznosti enostavno preveč,

– da si pri delu znamo postavljati prioritete,

– da prepoznavamo simptome utrujenosti in skrbimo za redne odklope od dela, tako na dnevni kot tudi na tedenski ravni.

 

Pomembno je vedeti, da:

zdravo delo ne izčrpava na dolgi rok,

zdravo delo ne zahteva žrtvovanja sebe vedno znova,

zdravo delo je usklajeno s posameznikovimi vrednotami,

zdravo delo podpira in ne uničuje.

 

Moja zgodba je le ena od mnogih. Na svoji profesionalni poti spremljam številne posameznike, med katerimi prednjačijo ženske, ki trpijo zaradi izgorevanja, tudi v medijih smo lahko v zadnjih letih zasledili kar nekaj zelo odmevnih primerov posameznikov, ki so izkusili izgorelost. Ob bok epidemiji anksioznosti se postavlja epidemija izgorelosti in četudi se zdi, da gre za modno muho, verjemite mi, temu ni tako. Zato je morda čas, da ob predelavi papirja in plastike krepko razmislimo tudi o individualni in sistemski reciklaži odnosa do dela, nad čemer najbrž ne bi bil najbolj navdušen kapitalistični ustroj, zato moramo začeti na individualni ravni – vsak pri sebi, torej. Pa ne zato, ker bi bili šibki ali neprilagojeni sodobnim delovnih zahtevam, temveč zato ker je življenje lahko več kot samo delo, ker imamo pravico poslušati sebe in svoje fizične ter psihološke potrebe in si redno postavljati vprašanje: »Ali je to, kar in kakor počnem, v skladu s tem, kar si resnično želim?«

 

Delo je pomemben del našega življenja, pa vendarle ne sme biti človekovo edino sidro. Pomembno je razvijati zdrav odnos do dela, to privzgajati že otrokom in mladostnikom, med katerimi je, žal, tudi vse več primerov izgorelosti.

 

Sama sem se zdravega odnosa do dela učila korak za korakom:

– s tem, ko sem odkrivala prepričanja v ozadju svojega nezdravega odnosa do dela ter korenine svojih vrednot in vzorce, povezane z njim,

– s tem, ko sem si priznala, da je človek lahko odvisen tudi od dela,

– s tem, ko sem začela ločevati med normalno utrujenostjo in izčrpanostjo,

– s tem, ko sem si počasi in postopoma pričela postavljati bolj zdrave meje,

– s tem, ko sem se naučila vzeti si čas za premislek o dodatnih delovnih aktivnostih in reči “ne”, 

– s tem, ko sem namesto po načelu “moram” začela razmišljati na način “želim” ali “ne želim”,

– s tem, ko sem sprejela nekaj težkih, a vendarle ključnih odločitev v prid temu, kar si resnično želim,

– s tem, ko se redno preizprašujem, ali bo neka dodatna obveznost pridala k cilju “biti v redu” ali me bo od njega oddaljila.