ODLOČITEV ZA ZAVESTNO PARTNERSTVO
Partnerstvo je psihološko in duhovno popotovanje, za katerega na samem začetku nikoli ne moremo vedeti, kaj nam bo prineslo. V prvih nekaj mesecih ali letih partnerskega odnosa se navadno čutimo izpopolnjene in prepričani smo, da je naša zveza nekaj posebnega. Polni smo optimizma in moči, v sebi odkrijemo pozabljeno razigranost, življenje dobi pomen in vsebino. Preplavljeni s hormoni in kemičnimi snovmi, ki sprožajo nadvse prijetne občutke, izgubimo tla pod nogami. Pa vendar obdobje brezglave zaljubljenosti ne traja večno. Slej ko prej se v vsaki dalj trajajoči partnerski zvezi začno pojavljati težave. Svojega ljubljenega ugledamo v realni luči in ugotovimo, da nima lastnosti božanskega, temveč da je tudi sam nepopolno človeško bitje z napakami in šibkostmi. Pojavi se novo obdobje v partnerski zvezi – spopad za prevlado. Tudi v mojem primeru ni bilo nič drugače. Bitke moči, neprespane noči, kopičenje jeze, nekajkrat pa tudi kovčki, ki so naznanjali razhod, so bili najina zvesta družba, vse dokler nisva spoznala, da je uspešen zakon lahko le zavesten zakon. Zanj sva se na neki točki odločila. Velika želja, da bi najini Lani omogočila srečno otroštvo, je bila dovolj dobra motivacija, da sva se lotila trdega dela.
PARTNERSTVO IN OTROŠKE RANE
Vsak v obdobje odraslosti prinese vsaj kakšno otroško rano, ki se v odnosu s partnerjem, ki po lastnostih navadno spominja na pomembne osebe iz našega otroštva, ponovno odpre. Če smo pripravljeni s partnerjem skleniti zavestno partnerstvo in odkrivati skrite kotičke naše osebnosti, bo partnerstvo opravilo enega svojih glavnih psiholoških namenov – celjenje otroških ran. Te lahko še kako skelijo in vplivajo na doživljanje ter vedenje posameznika v odraslosti.
KAKŠEN BO ZAKLJUČEK POTOVANJA?
Kakšen bo zaključek psihološkega in duhovnega popotovanja v dvoje, ni odvisno od srečnega naključja, ampak od pripravljenosti za rast in spremembo. V zavestnem zakonu odpremo vrata sprejemanju, medsebojni podpori, spoštljivi komunikaciji in predanosti pa tudi trdemu delu ob spoznavanju in negovanju ran drug drugemu. V njem ugotovimo, da za dober zakon in kakovostno življenje ni potrebno le najti pravega partnerja. Za izpolnjujoče partnerstvo moramo namreč v prvi vrsti sami postati pravi partner.