Da pišem te besede, obstaja razlog. Obstaja tudi razlog, da jih pišem ravno danes. Včeraj so se namreč vame zarezale besede nekoga, ki ga osebno niti ne poznam. »Vsak dan sovražim svoj obstoj bolj in bolj,« je zapisal na enem od socialnih omrežij. Besede so me zaskelele in dovolila sem si jih občutiti. V nelagodju, ki se je razrastlo v meni, pa je vzklila želja, da s svetom podelim svojo zgodbo. Zgodbo male deklice, ki je nekega jutra izgubila brezskrbno otroštvo. O njej sem prvič javno spregovorila v okviru enega od svojih predavanj o tesnobi pred sedaj že kar nekaj leti.
V življenju mi je bilo dano hoditi z roko v roki z anksioznostjo. V otroštvu ob opazovanju družinskega člana, ki mu je dolga leta sedela na rami, kasneje, v najbolj ranljivem obdobju življenja – ob vstopu v puberteto – se je tesnoba oprijela še moje. Bila sem stara komaj deset let, ko je zazvonil telefon. Spomnim se, kot bi bilo danes. Klicala je mamina sodelavka. Sporočila je žalostno vest – v sosednjem mestu je umrl deček mojih let. Bil je mamin učenec. Več dni zatem ponoči nisem zatisnila očesa, bala sem se, da bo tudi mene doletela podobna usoda zaradi »okužbe z redko bakterijo iz zraka«. Tu se je začelo moje več kot deset let trajajoče življenje s tesnobo, ki jo je zaznamoval hud strah pred boleznijo in prerano smrtjo. Stanje se je močno poslabšalo po nepričakovani smrti ljubljene none. Budno spremljanje telesnega zdravja, panika ob vsaki najmanjši telesni spremembi, številni pregledi pri zdravnikih in nepotrebne preiskave, obremenjevanje najbližjih, občutek, da bo kmalu vsega konec, kopičenje telesnih težav, ki so koreninile v neprestanem stresu … Življenje za le še en mesec leta in leta. Trk ob čisto dno.
Da je životarjenje vredno zamenjati za polno življenje, me je spomnilo materinstvo. Odločila sem se prekiniti vzorec, ki bi ga z lahkoto prenesla na svojega otroka. Po več kot deset let trajajočem korakanju z anksioznostjo z ramo ob rami sva se po nekaj letih intenzivnega dela na sebi postopoma razšli v prijateljskem slogu. Paniko je zamenjala zdrava skrb in že pozabljen občutek notranjega miru. Strah je osvobodila ljubezen v najčistejši obliki. Kljub temu, da je življenje z anksioznostjo življenje na pol, je bila tesnoba ena mojih največjih učiteljic. Danes vem, da mi je bila ta preizkušnja dana z razlogom. Po tej sem se v želji pomagati drugim odločila za magistrski študij psihosocialne pomoči in poklicno pot kognitivno-vedenjske svetovalke. Prav zaradi te izkušnje gojim sočutje do sebe, se vsak dan znova urim v čuječnosti in nenazadnje lažje razumem ljudi, ki se znajdejo v stiski. Ne pretiravam, če rečem, da sem danes preprosto zaljubljena v življenje!
Tudi zaradi lastne izkušnje vem, da je tesnoba obvladljiva, kar potrjujejo izkušnje spremljanja tistih, ki so se v mojo svetovalnico odločili priti po MOČ. Prav zaradi doživetega na lastni koži vsakemu, ki se sooča z osebno stisko, z lahkoto pogledam v oči in mu iskreno povem: “Razumem, kaj doživljaš!” In dodam: “Ker je uspelo meni, trdno verjamem, da lahko uspe tudi tebi!”