Dejavniki, vpleteni v prenos anksioznosti v družinski dinamiki

Pri razumevanju prenosa anksioznosti staršev na otroke je potrebno imeti v mislih tako podedovano nagnjenost kot tudi vpliv stresnega okolja in anksioznih odzivov staršev na razvijajoče se otroške možgane. Oglejmo si te dejavnike nekoliko bolj podrobno v nadaljevanju.

1. Genetska predispozicija: genetski dejavniki igrajo pomembno vlogo pri nagnjenosti k anksioznim težavam. Otroci lahko podedujejo določene genske predispozicije, ki jih naredijo bolj dovzetne za razvoj anksioznosti, nad čemer kot starši žal nimamo večjega vpliva.
2. Okoljski vplivi: otroci so zelo občutljivi na čustvena stanja svojih staršev. Okolje, v katerem otrok odrašča, močno vpliva na njegov razvoj. Če starš trpi za anksioznostjo, lahko to vpliva na njegovo sposobnost navezovanja in odzivanja na otrokove potrebe. To lahko privede do težav v čustvenem razvoju otroka in zmanjšuje njegove sposobnosti za oblikovanje varnih odnosnih navezav. Starši, ki so kronično anksiozni, lahko nevede ustvarijo stresno domače okolje, ki je manj stabilno in predvidljivo, kar krni možnosti za zadovoljevanje temeljne psihološke potrebe otroka – potrebe po varnosti.
3. Vedenjski vzorci: otroci so naše ogledalo in ne moremo zanikati dejstva, da se učijo s posnemanjem vedenja odraslih. Če otrok opazuje starša, ki se pogosto odziva anksiozno ali se nekonstruktivno spopada s stresom, npr. tako da posega po pomirjevalih ali alkoholu, se neprestano pritožuje, od težav beži v delo ali kompulzivno hranjenje ipd., lahko otrok razvije podobne vedenjske vzorce. Raziskave ocenjujejo, da modelno učenje predstavlja tudi do 80 % vsega učenja v zgodnjem otroštvu, kar potrjuje veliko možnost prenosa anksioznih odzivov starša na otroka zgolj prek otrokove soprisotnosti in opazovanja.

Anksioznost, položena v zibko

Otroci anksioznih staršev imajo večjo verjetnost za razvoj lastnih težav z anksioznostjo, depresijo in drugimi duševnimi motnjami, lahko razvijejo težave z obvladovanjem čustev in stresnih situacij. Slednje lahko vpliva na njihov socialni razvoj in akademski uspeh. Anksioznost se s starša lahko na otroka prenese brez genetskega vpliva že v času nosečnosti in sicer v primeru, da za njo trpi nosečnica. Ko je nosečnica pod stresom ali anksiozna, njeno telo sprošča stresne hormone, kot je kortizol. Ti hormoni lahko prehajajo preko posteljice in vplivajo na plod. Povečane ravni kortizola pri plodu lahko vplivajo na razvoj možganov in povečajo tveganje za kasnejše težave na področju duševnega zdravja. Raziskave in izkušnje iz prakse kažejo, da lahko visoka raven materinega stresa v času nosečnosti vodi do težav z obvladovanjem stresa, čustveno regulacijo in celo kognitivnim razvojem otroka, kar lahko rezultira v težavah s koncentracijo, učenjem in reševanjem težav.

Kaj kot starš narediti za zmanjšanje tveganja prenosa anksioznosti na otroka?

Četudi prenosa anksioznosti na otroka kot starši ne moremo docela preprečiti, saj vendarle določeno vlogo pri tem lahko odigrajo tudi geni, lahko tveganje vsaj zmanjšamo. Pridobite potrebne informacije, obkrožite se s podporno mrežo prijateljev in družine ter po potrebi poiščite strokovno pomoč za obvladovanje stiske. Ena najbolj raziskanih in učinkovitih oblik podpore za obvladovanje težav z anksioznostjo je kognitivno-vedenjska obravnava, ki posameznika med drugim nauči veščin in strategij za dolgoročno učinkovito soočanje s stresnimi situacijami ter obremenjujočimi simptomi. Toplo priporočamo uravnotežen način življenja, ki vključuje dovoljšno mero prostega časa, telesne aktivnosti na prostem in po želji tudi uporabo tehnik sproščanja. Morda ste kot mama ali oče malemu otroku ob prebranem zavdihnili: “Kje naj vendarle najdem čas zase!” Starševstvo je v prvih letih otrokovega življenja res lahko zelo naporno, zato je še toliko bolj pomembno, da ne pozabite nase, da načrtujete čas zase in prosite za pomoč pri skrbi za dom in otroka svoje bližnje. Z modelnim učenjem se otroci ne priučijo le negativnih odzivov staršev, temveč tudi pozitivnih, npr. tega, kako se konstruktivno soočati s stresnimi situacijami in se ob njih ter sicer ustrezno podpreti. Za svojega otroka si najbrž želite, da bi znal dobro poskrbeti zase, kajne?

Vedno več posameznikov že v času načrtovanja družine v želji po razrešitvi osebnih stisk, v težnji po osebni rasti in preprečevanju prenosa nerazrešenih težav na potomce poišče strokovno pomoč. Duševno zdravje, mir in stabilnost so ključni za zdrav razvoj otroka. Biti dobro – kot mama in oče posamično ter skupaj kot par – je najdragocenejša življenjska popotnica, ki jo lahko damo svojim otrokom. Pravočasno prepoznavanje težave in ustrezno ukrepanje sta ključna za kakovostno življenje in za zmanjšanje možnosti prenašanja anksioznosti ter drugih čustvenih bremen na otroke. Odgovorno starševstvo se začne že pred rojstvom otroka in ne vključuje le skrbi za zdravo prehrano in brezhibna oblačila, temveč zahteva tudi iskren vpogled vase ter skrb za biti v redu v pravem pomenu besed.